Čustveno 0.1
Pri svojem delu v razredu sem opazila, da so čustva tako prevzela učence, da smo se takrat morali posvetiti čustvom in je bila izobraževalna vloga tiste ure za nekaj časa prekinjena. To me je prepričalo, da je čustveno opismenjevanje pomembno, da bo tudi izobraževalna in socialna komponenta šole lažje delovala. Tako sem zasnovala štiri učne ure, pri kateri ob pomoči knjižnega dela Punčka in velikan (Kodrič Filipič, N.) ozaveščamo čustva. Primerne so za 1. triado.
V uvodnem delu smo naredili pregled osnovnih čustev. Ob slikah obrazov so učenci čustva poimenovali in se opredelili, ali je čustvo prijetno ali ne. Poudarili smo, da ni dobrih in slabih čustev, ampak so nekatera prijetna, druga pa ne. Nato so vadili v trojicah – en učenec je z mimiko in držo telesa prikazal čustvo, druga dva pa sta ga morala prepoznati.
Sledila je obravnava književnega dela Punčka in velikan (Kodrič Filipič, N.). Ob tem se mi je zdelo pomembno, da učenci spremljajo ilustracije slikanice, saj intenzivno prikazujejo čustva in razpoloženje v posameznem delu zgodbe. Pogovor po branju je bil usmerjen na nekaj vprašanj za razumevanje odnosov med književnimi osebami. Ta je bil namenjen občutenju in prepoznavanju čustev, ne pa zgodbe v podrobnostih, ker je kot problemska slikanica zahtevnejša. Osredinili smo se na čustvo jeze, ki se mi zdi, da je tudi sicer pogostejši vzrok za neprimeren odziv v razredu.
V nadaljevanju je ponovno potekalo delo v trojicah. Iskali so primere, ko so bili jezni in so se skregali. Po podelitvi teh primerov smo iskali načine, kako primerno ukrepati, ko smo jezni. V pomoč nam je bil »kolo jeze« s predlogi (npr. spijem vodo, štejem, plešem, telovadim, o tem razmislim). Podobni predlogi so zbrani na tej povezavi https://www.cviu-velenje.si/files/2022/12/Kaj-lahko-naredim-ko-sem-jezen.pdf
Vsak učenec je dobil kolo z zbranimi predlogi. Označil si je tiste, ki so njemu najbližje. Kolo je okrasil in shranil za pomoč pri situacijah v šoli, ko se pojavi jeza. Namen je, da primerne reakcije ob našem usmerjanju počasi ponotranji. Da bi te možnosti primernih odzivov na jezo lažje ozavestili, smo v prihodnjih urah večkrat ponovili naslednjo vajo. Prikazala sem slike, na katerih je bilo izrazito neko čustvo. Vsakič, ko so na sliki prepoznali jezo, so morali prikazati/uporabiti eno od primernih odzivov (npr. poiskati miren kotiček, zaplesati…).
Tematiko smo nadgradili tudi z likovnim ustvarjanjem. Ponovno smo pregledali slikanico in pri posameznem delu zgodbe prepoznavali prevladujoče čustvo in barve, ki so pri tem čustvu prevladale (svetla/temna, konkretna barva). Skozi večji del lista so učenci narisali oko, v katerem so s svetlimi barvami prikazali tisto, kar njih osrečuje. Okrog očesa so obarvali vrtinec temnejših barv. Svetlo oko prijetnih čustev je »osvetljevalo« temino ozadja (neprijetna čustva).
Zgoraj opisano je bilo seveda samo del čustvenega opismenjevanja, ki je vsakič znova potreben pri delu z otroki.
V razredu se stalno srečujemo z učenci, ki težko obvladujejo svoja čustva, predvsem jezo, ki jih hipno preplavi, da postanejo impulzivni in agresivni. Vaš zapis me je spodbudil, da smo tudi mi v razredu ob književnem delu Punčka in velikan obravnavali čustva. Učencem je bila zgodbica zelo všeč, ker ponuja veliko iztočnic za obravnavo. Preko iger vlog so spoznavali različne tehnike in metode prepoznavanja jeze in umirjanja. Kot ste poudarili pa je zelo pomembno, da se o tem pogovarjamo in urimo, da primerne reakcije ob našem usmerjanju ponotranjijo.