DEDIŠČINA V ROKAH MLADIH – PUSTOVANJE V BILJAH

“Kulturna dediščina je vse tisto, kar je rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v določenem prostoru. Je zapis časa, življenja, izkušenj, znanja in spretnosti. Vsak zapis pusti drugačno sled, v kateri pa lahko poiščemo skupne značilnosti, ki nas povežejo pri ohranjanju skupne preteklosti in prihodnosti.

Generacije, ki jih vzgajamo, so tiste, ki bodo varovale našo dediščino tudi v prihodnje. Skupaj imamo priložnost izbrati spomenik, ga ‘posvojit’ in na tem graditi ter krepiti pozitiven odnosa do dediščine”.

Milena Antonić, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Na zgornjo pobudo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter nacionalnega koordinatorja UNESCO ASP gospoda Jožeta Bogataja, se je odzvala tudi Podružnična šola Bilje.

Skupaj smo se odločili, da bomo “posvojili” spomenik iz nesnovne dediščine. Pustnemu času ter starostni stopnji naših učencev  najbolj primerno in zanimivo se nam je zdelo ohranjanje tradicionalnih pustnih mask iz Bilj.

Grlekin, Gobo in Medved namreč so namreč zadnja leta kar tonili v pozabo. Zato smo se zavzeli, da bo naša šola v pustnem času živela z njimi tudi naprej.

Tako smo medse povabili domačina gospoda Hilarija Kosto ter njegovo ženo Ivanko, ki sta vsem učencem naše šole predstavila tradicionalno pustovanje v kraju Bilje.  Gospod Hilarij je namreč že pred časom objavil svoje spomine na mladost, tudi pustne, v knjigi Kje so tiste stezice.

Povedal nam je, da sta v Biljah imeli prav posebno mesto dve pustni maski.

Prva in glavna je bila grlekin. To je bil običajno starejši višji fant, oblečen v bele hlače in jopič z raznobarvnimi velikimi vzorci. Grlekin ni imel zakritega obraza, temveč je bil le polepšan in obarvan z živahnimi barvami. Na glavi je imel dolgo koničasto belo kapo, narejeno iz kartona. Z vrha kape mu je bingljal šop dolgih raznobarvnih trakov. Najvažnejši del opreme pa so bile MOLETE. To je bil dolg kos lesa z ročajem. Z njim je grlekin tolkel po dlani leve roke, da je z ropotom opozarjal nase.

Takoj za njim je tekel gobo ali grbavec. To je bila šema starejšega moškega z veliko grbo pod jopičem. Na glavi je imel poveznjen star klobuk, oblečen pa je bil v ponošeno delovno obleko brez dodatkov. Obraz je imel pokrit na različne načine, da ni bil prepoznaven. V rokah pa je imel košaro, kamor je spravljal vse, kar so mu darovali ljudje.

Ti dve maski sta v paru že zgodaj zjutraj in dopoldan tekali od hiše do hiše pred drugimi šemami. Pri hiši sta opozorila nase domače z moletami, nič nista spregovorila in po obdaritvi stekla k naslednji hiši. Ljudje so ju bili veseli, saj sta po prepričanju prinašala srečo.

Učenci so z zanimanjem poslušali gospoda Hilarija in verjamem, da bodo poskrbeli, da se bo tradicija pustovanja prenesla na kasnejše rodove.

Viri: Kosta, H., 2003. Kje so tiste stezice…Ljubljana, Založništvo Jutro, Založba Branko

Viri slik: domači arhiv učiteljice Tjaše Močnik, šolske slike

Avtorja risb: Lebibe Sallauka, Viktor Štanta

Ocena

Relevantnost 
Prilagajanje
Miselni procesi
Deljenje 
Uspešnost učencev

Povzetek

Učenci Podružnične šole Bilje so z zanimanjem poslušali gospoda Hilarija Kosto in verjamem, da bodo poskrbeli, da se bo tradicija pustnih mask Garlekina in Gobota prenesla na kasnejše rodove.

4.6

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja