Železniški promet je v primerjavi s cestnim zanimiv zaradi nižje cene prevoza blaga in potnikov na srednje in velike razdalje. Prepelje lahko velike količine blaga naenkrat, je varnejši, zaradi zastojev na cestah pogosto tudi hitrejši in manj obremenjuje okolje z vnosi škodljivih snovi. Predvsem v razvitih državah je namreč večina železniških prog elektrificirana. Njegova velika pomanjkljivost je, da je vezan na izgradnjo železniškega omrežja (omejitve glede naklona površja in draga izgradnja) in vozne rede vlakov, kar zmanjšuje prilagodljivost. Skupna dolžina železniškega omrežja na svetu je slabih 660.000 km (Slovenija dobrih 1200 km), kar je približno stokrat manj kot skupna dolžina cestnega omrežja. 

Zaradi hude obremenjenosti okolja in velikega števila vozil v cestnem prometu postaja železniški promet čedalje bolj zanimiv. Povečuje se predvsem gradnja mestnih železnic (tudi podzemnih), pospešen je tudi razvoj tehnologij hitrih potniških vlakov, ki že presegajo hitrosti 500 km/h. Prva različica hitrih vlakov so {klasični vlaki s kolesi;Na primer v Franciji TGV - Train à Grande Vitesse in Shinkansen na Japonskem.}, druga pa tako imenovani lebdeči vlaki, ki uporabljajo tehnologijo magnetnega polja (»maglev« − magnetic levitation). Prvi vlak s tehnologijo maglev je v redni uporabi od leta 2004 v kitajskem velemestu Šanghaju, kjer povezuje med seboj 30 km oddaljena letališče in poslovno mestno četrt, za kar potrebuje približno 8 minut.