Ne glede na omejenost standardne notacije jo sodobni skladatelji še vedno uporabljajo in jo dopolnjujejo s posebnimi načini zapisovanja, kot so na primer »kvadratki«, v katerih je zapisan melodično-ritmični obrazec, ki ga izvajalec poljubno ponavlja, ali »pike« v notnem črtovju, ki predstavljajo neko ritmično vrednost.
Naznačujoča notacija je notni zapis v obliki osnutka. Skladatelj poda izvajalcu samo nekakšen osnutek zvočnega rezultata ali akcije, ne določa pa njihovih natančnejših vrednosti. Tako lahko pomenijo bolj pogosto razporejene pike na papirju večjo hitrost, vzdigujoče ali padajoče linije nakazujejo vzpenjajočo ali padajočo melodijo in podobno.
Naznačujoča notacija se zaradi uporabe grafičnih elementov že približuje tako imenovani glasbeni grafiki. V tem notnem zapisu ne srečamo notacijskih znakov. Imamo na razpolago grafične elemente, kot so linije, barve, figuralne in abstraktne likovne elemente, točke, barvne ploskve. Težava pri glasbeni grafiki je, v kakšni meri ima ta zapis sploh še vrednost glasbenega zapisa.
Poseben način zapisovanja glasbe se je razvil v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začeli skladatelji ustvarjati glasbo v elektronskih studiih. Za elektroakustične skladbe, ki nastajajo v studiu, obstajajo natančne skice in izračuni skladatelja glede posameznih parametrov (ritem, višina tona, glasnost tona ipd.).
Prav poseben notni zapis je t. i. proporcionalna notacija, ki na povsem nov način zapisuje glasbeni čas: prostorski enoti notnega črtovja je prirejena časovna vrednost (na primer en centimeter notnega črtovja "traja" dve, tri ali štiri sekunde).