Pregled pomembnejših instrumentalnih glasbenih oblik evropske resne glasbe

Avtor začetne melodije je Nicolo Paganini, največji violinski virtuoz svojega časa, pa tudi skladatelj. Njegov Capriccio št. 24 za violino solo je doživel ogromno predelav, večinoma v glasbeni podobi variacij. Njegovo melodično temo so preobračali in obdelovali številni slavni skladatelji, tudi Johannes Brahms, Franz Liszt in Sergej Rahmaninov. Zadnji je temo obrnil tako, kot lahko slišimo v zvočnem primeru (najprej osnovni motiv, nato predelava). Melodija je prezrcaljena prek horizontalne osi, podobno kot v drugem notnem primeru zrcaljenje melodije – preslikava prek osi.

Na vprašanje, ali v slišanem odlomku prepoznaš izvirno melodijo, bi najbrž odgovoril z "ne", zato ti na to vprašanje ni treba odgovoriti. Lahko pa pomisliš na to, kako kompleksne rezultate lahko ponuja glasbena predelava in kako neomejene možnosti ima skladatelj pri svojem delu.

Beethoven je bil prvi pomembnejši skladatelj, ki je simfoniji, do takrat izrazito instrumentalni skladbi, dodal pevski zbor, ta nastopi v sklepnem stavku. Tema Oda radosti iz 4. stavka simfonije je bila v 2. polovici 20. stoletja izbrana za evropsko himno.

Praviloma je bila simfonija do takrat štiristavčna instrumentalna skladba, pri čemer so se stavki oblikovno razlikovali, prvi je bil v sonatni obliki (pretežno hiter), drugi počasen, tretji menuet ali scherzo s priključenim delom, imenovanim trio. Sklepni stavek je bil praviloma hiter, v rondojski ali sonatni obliki. Danes so skladbe z naslovom simfonija komponirane bolj svobodno.

Po pravilih obnašanja mora občinstvo med igranjem državne himne med poslušanjem vstati. To v Sloveniji velja za izvedbo slovenske himne, Zdravljice, prav tako pa tudi za evropsko himno. Po končanem izvajanju himne ni aplavza, navzoči molče sedejo.

Ludwig van Beethoven: Oda radosti / Wiener Philharmoniker, dirigent: Leonard Bernstein. Hamburg, Deutsche Grammophon, 2004.