Stari Egipčani (od okoli 3000 let pr. n. št. do 525 pr. n. št.) so figure ljudi upodabljali v različnih velikostih. Velikost je bila odvisna od tega, kako pomemben je bil posameznik v družbi. Faraoni so bili seveda kot vladarji in bogovi upodobljeni največji. Njihovi kipi so običajno togi, nerazgibani in masivni. Podobno postavitev opazimo tudi pri Sumercih.
|
Sumerski molilec, 2750-2600 pr. n. št., alabaster, školjka, črn apnenec |
Stari Grki so raziskovali pravila razmerij človekovega telesa in postavili pravila, imenovana kanon. Verjeli so, da skladnost telesa izraža tudi skladnost duha. V svojih kiparskih figurah so te kanone upoštevali in se na ta način v upodobitvah približali resnični podobi človeka. Ker jim je pomenil človek merilo vseh stvari, so te kanone telesa prenesli tudi na arhitekturo.
Po zatonu antike je raziskovanje telesa zopet zaživelo v obdobju renesanse (14.-16. stoletje). Iz tega obdobja izhaja risba Leonarda da Vincija, ki je s prikazom Vitruvijevega človeka nakazal, da so razmerja (proporci) človeškega telesa tako popolni, da jih lahko zaobjameta krog ali kvadrat.
|
Michelangelo Bounarroti, David, 1501-1504, marmor |
Pri odraslem človeku velja, da je razmerje med glavo in višino celega telesa približno 1 : 7. Vendar smo ljudje različno visoki, zato tudi razmerja med velikostjo glave in višino celotnega telesa niso vedno enaka. Ta se spreminjajo tudi s starostjo. Nekateri imamo svoja telesa v skladu z antičnim kanonom, drugi nekoliko odstopamo. Razlike najdemo med moškim in ženskim telesom, otrokovo telo pa ima povsem druga razmerja kot telo odraslega človeka.