V sredo, 18. 12., in v četrtek, 19. 12., smo na OŠ Trzin z učenci 6. razredov izvedli prvi srečanji v sklopu projekta MARiNKA, z naslovom od Aegide do Poetovia. Namen srečanj je bil učencem predstaviti pomen natančnega podajanja navodil ter koncept algoritma.
Kako bi robota naučili pripraviti kruh z maslom in marmelado? Seveda, čisto preprosto! Učenci so se hitro lotili dela:
Le da robot ne ve, da mora iz vrečke vzeti en kos toasta. Zato vzame kar celo vrečko. Ker ne ve, da mora odrezati košček masla (in kako velik), preden ga namaže, kar zapiči nož v maslo in celo maslo “maže” po kruhu. In to po vrečki kruha. Enako naredi z marmelado. Takega zajtrka pa ravno ne bi pojedli. Zato so se učenci ponovno lotili naloge.
So izboljšali svoja navodila? Precej. Košček masla je za robota sicer lahko le konica noža. In tega razmaže po celotnem toastu. Tudi na robove in spodnjo stran. Ga bo pa vsaj prežvečil, predno ga bo pojedel.
S prvo aktivnostjo so se učenci učili, kako pomembno je računalniku, ki se ni učil iz življenjskih izkušenj, podajati natančna navodila. In da bo računalnik naredil natanko to, kar mu rečemo. Kar je v resnici najbolj »zoprno«.
Ko so se učenci naučili, kaj in kako pomembna so natančna navodila, smo se prelevili v Rimljane, ki so gradili cesto od Aegide (današnjega Kopra) do Poetovia (današnjega Ptuja). Ker v tistem času še niso poznali video klica, so navodila pripravili v Rimu in jih s konji poslali do Aegide. Učenci so po skupinah pripravljali navodila za izgradnjo ceste, pri tem pa so morali upoštevati, da ceste niso gradili skozi druga mesta (Nauportus – Vrhniko, Emono – Ljubljano, Atrans – Trojane in Celeio – Celje) ter da so se izogibali gozdovom, kjer bi jih lahko napadli barbari. Problem smo modelirali tako, da smo čez zemljevid postavili kvadratno mrežo. “Zaradi pomanjkanja kotomerov” smo cesto gradili le v smereh neba (S, J, V in Z).
Vsaka skupina učencev je pripravila svojo pot. Definirali smo, da je vsaka skupina našla svoj ALGORITEM za problem poti, in ugotovili, da nas lahko različni algoritmi pripeljejo do istega cilja.
Ugotavljali smo, ali so vsi algoritmi enako dobri. Strinjali smo se, da lahko boljše/slabše algoritme ločimo po tem, kako hitro nas pripeljejo do cilja. Nato smo na zemljevid dodali še gorovja in reke in s tem dodali dodatne uteži ter nato zopet ugotavljali, kateri algoritem je boljši in kateri slabši. Ugotavljali smo tudi, kaj se zgodi, če dva koraka algoritma zamenjamo. Včasih se ne zgodi nič posebnega, lahko pa se zgodi, da nas menjava algoritma »odpelje narobe«.
Poiskali smo še nekaj življenjskih primerov izvajanja algoritma, na primer jutranje oblačenje. Lahko imamo različen vrstni red oblačenja plasti, a na koncu v šolo vsi pridemo oblečeni in obuti. Na primer, lahko najprej oblečemo majico in nato hlače, ali pa obratno. Nenavadno pa je, če si najprej oblečemo hlače in nato spodnjice, kot je to storil Super-Man.
V zadnjem delu smo se preizkusili še v podajanju navodil računalniku na portalu Pišek. Z ukazi smo ladji pomagali do skritega zaklada in bili pri tem zelo uspešni.
Poleg pridobivanja znanj o algoritmih in programih so učenci ponavljali o Rimskem cesarstvu ter se hkrati učili medsebojno sodelovati in reševati probleme.
Učenci so po srečanjih povedali:
- “Najbolj všeč nam je bilo mazanje kruha, ker je bilo zabavno”
- “Spoznali smo, da je potrebno računalniku dati zelo natančna navodila, da naredi, kar hočemo”
Veselimo se naslednjih srečanj!
Projekt MARiNKA sofinancirata Republika Slovenija, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Evropska unija – NextGenerationEU. Projekt se izvaja skladno z Načrtom za okrevanje in odpornost v okviru razvojnega področja Pametna, trajnostna in vključujoča rast, komponente: Krepitev kompetenc, zlasti digitalnih in tistih, ki jih zahtevajo novi poklici in zeleni prehod, za ukrep investicije E: Celovita transformacija (trajnost in odpornost) zelenega in digitalnega izobraževanja.
