Povzetek

Enogovorno in dvogovorno sporazumevanje

Pri enogovornem sporazumevanju je sporočevalec en sam, njegovo sporočanje pa navadno poteka od začetka do konca, ne da bi bilo moteno ali prekinjano.

Takšno sporočanje je značilno za enogovorna besedila, kot so poljudnoznanstveni članek, ocena knjige/filma, obnova, novica, poročilo, predavanje, govor, pridiga ipd. Zanje je značilno, da naslovnikov ne pozivajo k neposrednemu odgovoru. Sporočevalec v njih samo predstavi svojo vednost, prepričanje, mnenje in doživljanje.

Dvogovorno sporazumevanje pa vključuje vsaj dva tvorca besedila, ki se izmenjujeta pri sporočanju.

Pri tem nastajajo dvogovorna besedila - v njih sporočevalci pričakujejo naslovnikov besedni odziv. Lahko so odzivna, v katerih se naslovnik odziva na prejšnje besedilo (anketa), pobudna, s katerimi sporočevalci pozivajo k odzivu (zahvala), ali dvogovorna, ki obsegajo pobudo in odziv (okrogla miza).

Primeri dvogovornega besedila so pogovor, diskusija, debata, intervju, okrogla miza, anketa, vabilo, zasebno in uradno pismo, posvet, sestanek, izpit, zaslišanje ...