François Villon (danes [vijon], v 15. stol. [vilon]) s pravim imenom François de Montcorbier je bil rojen leta 1431 v revni družini Parizu.
Oče mu je zgodaj umrl, zanj sta skrbela mati in kanonik Guillaume de Villon, po katerem je mladi François prevzel priimek. Skrbnik ga je vpisal na fakulteto. Villon je leta 1452 z diplomo zaključil prvi del študija, nameravanega študija na teologiji ali medicini pa ni nadaljeval. Družil se je s poklicnimi tatovi, zato so ga oblasti preganjale. V prepiru leta 1455 je smrtno ranil nekega župnika in pobegnil iz Pariza. Po vrnitvi leto kasneje so ga zaprli, vendar je bil kmalu pomiloščen in izpuščen.
Po izpustitvi iz ječe se je ponovno družil z zlikovci in pobegnil iz Pariza. Ob tem je pisal pesmi (Mali testament, ki naj bi bilo poslovilno darilo prijateljem), ki so motivno in slogovno popolno nasprotje trubadurski liriki.
Leta 1457 je prišel na dvor Karla Orleanskega in tam napisal več pesmi in balad. Po enem letu so ga odslovili zaradi laži in stremuštva. Zatem so se za njim izgubile sledi vse do leta 1461, ko so ga iz neznanih razlogov zaprli v kraju Mehun. Nekaj mesecev zatem je bil izpuščen. Vrnil se je v Pariz in tam napisal svoje glavno delo, Veliki testament.
Leta 1462 je bil aretiran zaradi kraje. V zameno za obljubo, da bo škodo povrnil, so ga izpustili. Spet se je zapletel v prepir in spet so ga aretirali. Kot nepopravljivega zločinca so ga leta 1463 obsodili na desetletno izgnanstvo iz Pariza. Takrat so se za njim izgubile sledi in tudi kraj njegove smrti ni znan.