Povodni mož (ljudska)

Fantje ples napravljajo,
Miciko prosijo na ples.
Micika mi tako govori:
»Mati, jez pojdem drevi na ples!«
Mati ji ni pustila it:
»Micika, ostani mi doma,
ne hodi drevi mi na ples!«

Micika ni nič marala:
»Mat, jez pojdem vendar drevi na ples!«
»Ker ti ne maraš zame nič,
pojd, de te vzame povodni mož!«

Micika pleše s fantmi tam,
pride k nji še kje mlad gospod:
»Micika, al greš plesat z menoj?«

Micika še gre plesat z njim.
On ji stiska roké močnó,
Micika tako pravi, govori:
»Ne stiskaj mi rok tak močnó!«
On jo stiska čedalje bolj,
da ji izza nohtov kri kaplja.
Micka zavpije premočno:
»Pome je prišel povodni mož!«

Micka tega ne zgovori,
povodni mož z njo ven zleti,
venkaj zleti na sred vodé.
V glažovnato hišo prideta
in se lepo tam menita:
»Kedaj boš pustil me domu?«

»Ti pred ne pojdeš mi domu,
da boš imela sinka malega.
Ti pa po hiši pometaj,
de boš babci dala plačil:
k boš po hiši pometala,
boš tiste smeti spravila.«
Ona je dala babci plačil;
babica pa pride domu,
prinese polno mošnjo tolarjov.
»Kaj te prosim, ljubi moj mož!
Pusti me, da grem k materi domu!«
»Jest te pa bom pustil domu;
pa ne hodi, koder ogenj delajo,
ne hodi na deteljo spat,
ti se ne kad s šmarnicami,
o svetem telesi žegnanim: sveto telo
scer ne morem do tebe več.«

Ta je šla vesela domu.
Še pride klicat jo povodni mož:
»Micika, jez sem že pote prišel,
tvoj sin se joka premočno.«
»Do zdaj sem ga zibala jez,
zdaj ga ne bodem nikdar več.«

»Micika, če nečeš sinka celega,
ga bova imela vsaki pol.«

Še v drugo kliče: »Micika, pojdi domu!«
On ga pretrgal je čez pol:
»Ga bova imela vsaki pol!«