Sinja je prišla do Matejeve sobe. Vrata so bila zaprta. Več kot pol jih je prekrival plakat s podobo Lennyja Kravitza. Sinja je potrkala.
»Ja!« je zakričal Matej. »Naprej!«
Matej je sedel pred računalnikom. Oblečen je bil v kratke športne hlače in majico s podobo očeta Simpsona. Od njega se je divje širil vonj po deodorantu.
»Čao,« je rekla Sinja in obstala sredi sobe.
Postelja je bila na hitro prekrita z odejo. Gube so kazale, da so dela potekala v naglici. Pod strešnim oknom je na tleh ležal kup zmečkane obleke. Sem ter tja se je valjala kakšna šolska knjiga. Na mizi med gorami različnih zadev ni bilo prostora niti za en sam odprt zvezek. Na vrhu vsega je kraljeval krožnik z ostankom čokoladnih kosmičev. Iz zvočnikov je donela ritmična glasba.
»Čao,« je rekel Matej in se obrnil k njej. Z nogo ji je ponudil stol. Z roko je utišal divji {rep;Nekatere tujke, ki se pogosteje rabijo, slovenimo. Tako tudi iz angleškega poimenovanja zvrsti glasbe rap izhaja slovenski zapis rep.}, se pravi, ameriško preklinjanje Fivecentsov.
»Ojoj!« je vzkliknila Sinja. »Kakšen pa si?«
»Ja, sem,« je med zobmi rekel Matej in pogledal stran.
Sinja je stopila k njemu in mu z rokama obrnila glavo v svoje oči.
»Kaj je zdaj to?« je zgroženo vprašala.
Matej jo je nekaj časa gledal, potem se je izvil in spet pogledal vstran.
»Policaji so me pretepli kot zverino,« je zamolklo rekel.
»Kaj?« je skoraj zavreščala Sinja. »Kaj?«
Matej je pazljivo odložil svoja komolca na kolena ter si obraz položil v dlani. Med prsti se je zazrl v punco.
»Kar si slišala,« je rekel.
»A si tudi ti kradel kolesa?« je vprašala Sinja in sedla.
Matej se je zdrznil.
»A so ti moji že vse sčvekali?« je jezno vprašal.
»Niti ne. Pravzaprav, sploh ne. Po mestu se govori,« je rekla Sinja in ga še naprej gledala naravnost v oči.