PREŠEREN: Papá, kakov papá, sto strel?
MUZA ({Suflira.;prišepetava}): Balada o Povodnem možu.
URŠKA (Drži oba za roke, sije od veselja.): Urška sem, Urška Šeferjeva, me ne poznaš? Ustvaril si me, prav na dan moje poroke si me napisal! Se še spomniš? Ko najbolj iz zvezd je danica svetla ...
PREŠEREN: … najlepša iz deklic je Urška bila. Še pomnim, še. Si {brhka;str. lepa, čedna, postavna} kot za mojih dni, dekle.
URŠKA: Sem in bom, dokler bodo živele tvoje pesmi. Ah, kako sem srečna! Vama lahko predstavim svojega moža? Pa kaj govorim, čisto sem zmešana, poznata ga bolje kakor jaz.
PREŠEREN: Povodni mož?
POVODEN: Dandanes inženir Zelenko Povoden, čast mi je. {Aggiornamento;(izg. adžornamento) prilagajanje današnjemu času}, saj razumete. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi.
PREŠEREN: ... zagleda pri mizi rumeni junaka, enacga pod soncem mu ni korenjaka. Prisrčno pozdravljeni. {Sim morebiti;sem morda} tudi vam oče?
POVODEN: Žal ne, sem prestar. O meni so peli, še preden so izumili pisavo. Sem pa vaš zet, če se vam ne zdi zamalo.
PREŠEREN: {Skori de se previžati ne morem ...;Težko se na to navadim oz. to dojamem, skoraj ne morem tega sprejeti.}
POVODEN: Z dovoljenjem ... (Muzi.) Pozdravljena, prelepa sestrična, dobrodošla v našem mestu! (Ji udvorljivo poljubi roko.)
MUZA: Zdrav, priliznjenec stari! Si že zapeljal vse Ljubljančanke?

(Besedilo se nadaljuje na naslednji strani.)