Vožnja skozi Tatarstan naslednje jutro je bila pravi oddih od Ufe. Konjički so znova zarezgetali. In se čudili naravi, ki je postajala iz kilometra v kilometer vse bolj nenaravna. Opazovali smo velikanska polja naftnih črpalk, ki so lenobno, a brez predaha iz zemlje srkale rusko državno srebrnino. Mimogrede, zbirajo jo le posvečeni posamezniki, drugi pa od tega nimajo kaj prida. Za spremembo pa se je impresivnost tatarskega podeželja tokrat vendarle prenesla tudi v prestolnico Kazan.

Brez kančka dvoma gre za eno najlepših mest na svetu. Svojo pestro zgodovino so ob sotočju Volge in Kazanke nadgradili z multietničnim in muslimansko-krščanskim sožitjem. Od leta 2000 je tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine zaradi trdnjave, ki med drugim obdaja velikansko mošejo. Mesto smo zapustili otožni, saj smo vedeli, da bo Kazan težko preseči.