Jure se bo letos sam – njegovi starši imatjo veliko službenih obveznosti – odpravil k babici na počitnice. Potoval bo z vlakom, saj bi z avtobusom le predolgo trajalo – njegova babica namreč živi v Kopru, on pa na Jesenicah. Babica je po dedkovi smrti precej osamljena, zato je vnukove družbe vedno vesela. V sredo je Jure vstal zelo zgodaj, pozajtrkoval in se z malo zeleno potovalko odpravil na železniško postajo. Na blagajni je visel črno - bel napis:

ODPRTO
7.00 – 19.00
ned. in prazniki 8.00 – 12.00

– Dobro jutro! ga prijazno pozdravi blagajničarka.
– Dobro jutro. Do Kopra, prosim, reče Jure.
– Aha, vlak na progi Jesenice–Ljubljana ima običajno deset minut zamude, vendar ne skrbi, z lahkoto boš ujel vlak iz Ljubljane proti Kopru. S kupljeno vozovnico se Jure odpravi na vlak in sede na prost sedež ob oknu – tu mu je najbolj všeč, saj lahko opazuje okolico, ki beži mimo. Na hitro preleti mamin seznam opravil (ki naj bi jih postoril pri babici):
– babici pomagaj urediti dedkov grob,
– obreži veje pušpana,
– pokosi travo,
– okopaj Reksa,
– nakupi špecerijo.
Ni veliko dela za en teden, lahko se bo posvetil tudi svoji nogometni žogi in se pomeril s koprskimi prijatelji. Še se je spominjal lanske tekme Koper – Piran, kako so se podili po vročem soncu, a na koncu so morali Pirančanom priznati prevlado (5 : 4). Jure ve, da bi se lahko bolj izkazal, vendar na tekmi ni bilo njegove muze, kot bi rekli umetniki. Tina, sošolka Tina – Na vseh tekmah, na katere je prišla spodbujat njegovo ekipo, je blestel … Oči se mu zaradi tega vedno smeji in pravi: mladost – norost, ampak Jure ve, da je to ljubezen (zakaj pa bi ga potem tako čudno stiskalo v želodcu, kadar jo vidi). Težko že čaka novo šolsko leto – čeprav na srednji šoli – , saj ve, da če Tina že ne bo v njegovem razredu, bo vsaj v paralelki (vzporedni razred). Jure se je naslonil na sedež in zaprl oči, vlak se je počasi začel premikati …