Marchese je vprašal: »Kako?«

Martellino je odgovoril: »Brž ti povem. Jaz se napravim hromega, ti in Stecchi pa me bosta podpirala vsak na eni strani, kakor da ne morem sam hoditi; delala se bosta, kot da me hočeta popeljati tja, da me svetnik ozdravi; kdorkoli nas bo videl, se bo za trdno umaknil in nam odprl pot.«

Marchese in Stecchi sta bila s tem zadovoljna. Odšli so vsi trije nemudoma iz gostišča, in ko so dospeli na samoten kraj, si je Martellino tako zvil dlani in prste, roke in noge in povrh še usta, oči in ves obraz, da ga je bilo strašno videti; in kdorkoli bi ga ugledal, bi bil gotovo rekel, da je po vsem telesu pohabljen in hrom.

Takega sta Marchese in Stecchi prijela in se napotila z njim proti cerkvi; pri tem sta razodevala z obrazom globoko pobožnost in prosila ponižno vsakogar, kdor jim je zastavil pot, naj se za boga milega umakne. To sta zlahka dosegla in v kratkem so vsi trije med splošno pozornostjo in nenehnimi vzkliki: »Umakni se, umakni se,« dospeli tja, kjer je ležalo truplo svetega Henrika. Nekateri prijazni ljudje, ki so stali naokrog, so naglo prijeli Martellina in ga dvignili nad svetnikovo truplo, da bi tako našel milost in ozdravel. Medtem ko so vsi pazljivo gledali, kaj se dogaja z Martellinom, je ta malce počakal, nato pa se je začel delati – umel je to imenitno – kakor bi že lahko iztegnil en prst, potem dlan, roko in zapovrstjo vse druge ude, dokler se ni ves zravnal.

Ko so ljudje to videli, so zagnali svetemu Henriku na čast takšen trušč, da niti grmenja ne bi bili mogli slišati.