Npr.: Spomni me na roman Bratovščina Sinjega galeba (ali Hudobna graščakinja), saj so tudi tam otroci iskali dogodivščine, raziskovali in našli plen (zaklad).

Od nekdaj je človek koprnel po odkrivanju in raziskovanju nepoznanega. V človeški zgodovini je bilo tako odkritih precej pomembnih stvari, bila je odkrita Amerika, iznašli so smodnik in penicilin, nekateri trdijo, da je bila za človeštvo najpomembnejša iznajdba kolo. Nič manj pomembno pa se ni počutila družbica, ki so jo drugi škodoželjno imenovali Trnovska mafija, ker so pač stanovali v Trnovem, na najlepšem koncu Ljubljane.

»Tako se je moral počutiti lord Carnawon, ko je v Dolini kraljev odkrival Tutankamonov grob,« je blaženo vzkliknila Nika, ki se je strastno zanimala za staro egipčansko zgodovino.

Posedli so po kupih usute zemlje v naslednji podzemni sobici in uživali kot muhe na marmeladi.

»Če samo pomislimo, da večina Ljubljančanov, kaj šele drugih Slovencev, sploh ne ve, kaj vse se skriva v hribu prav na sredi mesta,« se je tudi Tina prepustila evforični zasanjanosti.

»Res je,« se je strinjal Tine, kajti če takole pomislim, smo mi pravkar odkrili zgodovinsko znamenitost mesta. To, kar so drugi, ki so za to študirani in prav dobro plačani, zanemarili.«

/…/

»Kaj bi dala, da bi nas sedajle posnela kakšna skrivna televizijska kamera in bi še drugi mulci videli, kaj smo odkrili. To bi pokali od zavisti,« je dejala Nika.

»To bi bila prava bomba,« je veselo plosknila Tina.

»Problem je samo v tem,« se je Švejk škodoželjno režal, »da bi tisti, ki bi postavil skrivno kamero, že pred nami odkril rove. »Meni se pa ne zdijo nič zanimivi ti skrivni hodniki,« je sitno povedala Maja. »Prazni so, na pol zasuti in umazani. Nobenega lonca ni in ga nikoli ni bilo. To so same izmišljotine, pa lučka mi je ugasnila in še zebe me. Vi pa kar čepite tukaj in se važite, jaz bi šla pa rada ven.«

»Veš kaj, Maja,« se je ujezila Nika, »ti si ena nesramnica in prava nadloga. Ne vem, kako to, da ne razumeš, da gre tukaj za višje cilje.«

»Za višje cilje ne vem, vem pa, da bi ti morala biti sedaj pri teti Zdenki, in če mene ne bi bilo, bi tam iskala svoje višje cilje.«

Švejk je svetil s svojo močno baterijo po prostoru: »Kaj dosti možnosti za skrivanje loncev res ni, ko je vse obloženo s to opeko.«

»Saj sem vam rekla, da ni nobenega,« je še kar naprej jezikala Maja. Žalostni Miha se je držal za glavo: »Ne vem, kaj bi bilo, ampak tako nekaj vročega čutim tu notri, v tem prostoru.«

»Psst,« je rekla Metka, »Žalostni nekaj čuti.«

Vsi so se zgrnili okoli njega.

»Saj ni nič,« se je branil žalostni Miha, »nič takega ni. Nekaj toplega sili vame, to je vse.«

»Ali lahko lociraš, od kod,« je ves v ognju hlastnil Tine.

»Saj najbrž ni nič, samo tako čudno se počutim,« se je opravičeval žalostni Miha.

»Kje? Poskusi ugotoviti, kje. Spodaj, zgoraj ali od strani,« mu je prigovarjal Švejk in skakal okoli.

»Hej, poglejte, tukaj je nekaj belega.«

Vsem je zastal dih. Kot bi trenil, so se zgnetli okoli mesta, ki ga je osvetljeval Švejk. V kotu je bila v usuto prst skopana luknja in na nekaj belega je bila nametana prst. Švejk se je počasi sklonil, odrinil prst in otipal: »Plastična vrečka je, če se ne motim.«

»Kaj so že v starih časih imeli plastične vrečke?« se je začudila Maja. Švejk je iz luknje počasi na plano potegnil plastično vrečko, sredi katere se je zasvetil napis 'Mercator'.

»Poglej, no,« je začudeno rekel Tine, »saj to je čisto navadna Mercatorjeva vrečka, ki jo dobiš tako rekoč v vsaki trgovini.«

Skozi belo plastiko je bilo videti, da je notri nekaj zavito v časopisni papir. »Ha, ha, ha,« je zadaj od smeha pokala Maja, »mislili ste, da boste našli cekine, našli ste pa smeti.«

Res so se čudno počutili, ko so buljili v tisto plastično vrečko, katere se je še sem ter tja držala prst. Resnici na ljubo, kot izkopanina je bila na oko prav neugledna. Ko je Švejk slišal tisto o smeteh, je nezavedno stegnil roko in spravil vrečko čim dalj od sebe.

Res so se čudno počutili, ko so buljili v tisto plastično vrečko, katere se je še sem ter tja držala prst. Resnici na ljubo, kot izkopanina je bila na oko prav neugledna. Ko je Švejk slišal tisto o smeteh, je nezavedno stegnil roko in spravil vrečko čim dalj od sebe.

Švejk je z dvema prstoma prijel vrečko od spodaj in stresel vsebino. Po tleh je poskočil zajeten zavoj, zavit v časopisni papir.

»Hudiča,« je rekel Švejk, »saj tole je pa čisto novo.« Pri tem je pokazal s prstom naslov na časopisu 'Drzen rop Viške banke'. »Tole se je zgodilo prejšnji teden.«

TINA (veselo ploskne): To bi bila prava bomba.

ŠVEJK (se škodoželjno zareži): Problem je samo v tem, da bi tisti, ki bi postavil skrivno kamero, že pred nami odkril rove.

MAJA (zasitnari/sitno): Meni se pa ne zdijo nič zanimivi ti skrivni hodniki. Prazni so, na pol zasuti in umazani. Nobenega lonca ni in ga nikoli ni bilo. To so same izmišljotine. Pa lučka mi je ugasnila in še zebe me. Vi pa kar čepite tukaj in se važite, jaz bi šla pa rada ven. (jezno udari z nogo ob tla)