Učenje poštevanke

Poučevanje je živ proces, ki se neprestano spreminja, dopolnjuje in nadgrajuje z novimi spoznanji, izkušnjami in smernicami modernega načina poučevanja in pristopa k učenju.

Poleg sodelovalnega učenja v pouk vključujem tudi bralno učno strategijo VŽN, elemente formativnega spremljanja in interaktivne učne vsebine.

V prispevku želim predstaviti, kako pri obravnavi poštevanke uporabljam vse zgoraj omenjene pristope, ki se pri delu ves čas prepletajo.

Prikazala bom učenje poštevanke števila 9. Obdelali smo jo v dveh učnih urah. Delo je potekalo v enakih heterogenih skupinah treh učencev.

Na začetku prve ure smo izvedli nekaj uvodnih vaj uporabe števila 9 v različnih računskih operacijah. Preko vodenega pogovora smo postavili cilj: naučiti se poštevanko števila 9. Vsaka skupina je dobila list s tabelo VŽN (V – vem, Ž – želim se naučiti, N – naučil sem se). V njej so z obveznim prispevkom vsakega člana izpolnili stolpca V in Ž. Nato so člani skupin na prazne liste narisali deset množic z devetimi v skupini dogovorjenimi elementi. Risanju je sledila naloga, sestavljena iz treh delov: prikaz obravnavane poštevanke z nastavljanjem množic, zapis ustreznih računov seštevanja enakih seštevancev in množenja ter izbira ustreznih večkratnikov iz množice ponujenih števil. Z dogovorom so si člani skupine razdelili delo. Sledila je povratna informacija v obliki poročanja in obenem preverjanja dela posameznih skupin. Učenci so ovrednotili delo in poročali o morebitnih težavah. V tabeli VŽN so izpolnili stolpec N in glede na postavljeni cilj na semaforju označili raven svojega znanja (rdeča barva – še ne znam, rumena – nekaj že znam, zelena – znam vse). 

V uvodu druge učne ure smo ponovili poštevanko števila 9. Ker so imeli nekateri učenci še vedno težave, smo si postavili cilj: dokončno se naučiti poštevanko števila 9. Učenci so zopet delali v skupinah. Vsaka skupina je dobila 12 nalog, vsako na svojem listu. Naloge so bile diferencirane (goli računi, obkrožanje, velikostni odnosi, besedilne, slikovne in grafične naloge). Učenci so se dogovorili, katero nalogo bo kdo rešil v posameznem krogu reševanja. Izvedli smo štiri kroge. Ko so bile rešene vse naloge, je sledila povratna informacija o pravilnosti reševanja. Sledila je še zadnja naloga. V skupini so morali sestaviti novo nalogo in z njo preveriti znanje sošolcev sosednje skupine. Skupine učencev so si izmenjale nastale naloge in jih rešile. Sledila je predstavitev nalog in njihovih rešitev. Ob tem so učenci (samo)kritično ocenili primernost nalog in opisali morebitne težave pri njihovem sestavljanju in reševanju. Čisto na koncu ure pa so učenci s pomočjo tabličnih računalnikov svoje znanje poštevanke utrjevali z reševanjem interaktivnih učnih listov – Worksheets. Na koncu ure so na semaforju ponovno označili raven svojega znanja.

Učenci so ves čas aktivno sodelovali, bili motivirani, zato tudi uspešni.