Grško glasbeno izročilo se je razširilo in se s pomočjo rimskih glasbenih teoretikov ohranilo do srednjega veka. Med najpomembnejše avtorje, ki so v prvem tisočletju našega štetja sledili pitagorejski obravnavi glasbe, sodijo Evklid, Eratosten, Didimos, Plutarh, Boecij in Izidor Seviljski.
Maša se je v evropski kulturi kot glasbena oblika do danes ohranila v povezavi s katoliško cerkvijo. Sestavljena je iz različnih delov, ki jih določa rimski misal (mašna knjiga). Ti se delijo na dve skupini: proprij (dele, ki se lahko glede na priložnost maše ob različnih praznikih spreminjajo oziroma so lahko tudi izpuščeni) ter ordinarij (dele, ki so vedno vključeni v mašo). Credo (Verujem) je edina izjema, ki kot del ordinarija ni vselej uglasbljen. Označi tiste dele, ki so vedno prisotni.
| Introitus {NE;DA} | Gradual {NE;DA} | Kyrie {DA;NE} | Aleluja {NE;DA} | Gloria {DA;NE} |
| Communio {NE;DA} | Offertorium {NE;DA} | *Credo {NE;DA} | Sanctus {DA;NE} | |
| Tractus {NE;DA} | Benedictus {DA;NE} | Sequentia {NE;DA} | Agnus Dei {DA;NE} |
Glasba zgodnjega srednjega veka je bila v osnovi izvajana antifonalno, kar smo slišali v primeru Ave maris stella. Ta izraz predstavlja izmenjujoče petje dveh polovic zbora. Podoben način je responzorialno petje (izmenično petje solista in zbora z odpevom).
Način katoliškega enoglasnega srednjeveškega religioznega petja v latinskem jeziku, ki ga je izmed tedaj mnogo obstoječih slogovnih smeri izbral in uredil papež Gregor I. (590–604) in mu predpisal uporabo, imenujemo gregorijanski koral. Danes je poznan tudi samo pod izrazom koral. Sicer je katoliško obredno besedilo lahko izvajano tako pevsko (concentus) kot bralno (accentus).
Poslušaj in analiziraj zvočni primer. Kako je besedilo povezano z glasbo in izvajalci?
Umetnostna cerkvena glasba srednjega veka je izključno vokalna. Ohranila se je do danes v nasprotju z umetnostno posvetno glasbo tega časa. Dvorna posvetna glasba je bila po izvedbi in glasbeni zasnovi podobna cerkveni, vendar izvajana tudi z glasbili. Služila je dvornemu obredju. Najvidnejši ustvarjalci posvetne glasbe so bili potujoči pevci – trubadurji, truverji, minnesängerji, pozneje pa meistersingerji (mojstri pevci) in igrci. V nasprotju z besedili cerkvenih pesmi so njihova besedila vključevala epsko junaško, zgodovinsko (legende), ljubezensko (opevanje lepote), politično (dvorno) in drugo tematiko.