Po vzoru evropskih in drugih sodobnih skladateljev so se tudi slovenski modernistični ustvarjalci vse bolj izogibali tonalnosti, k temu pa so dodali vizijo ritmične nedoločljivosti. Tako poslušalec nima več jasne slike, kje so poudarjene oziroma nepoudarjene dobe v taktu. Med novimi kompozicijskimi tehnikami, ki so jih uveljavili, je bila tudi {aleatorika;Aleatorika, izraz za kompoziciski način, ki so ga skladatelji uporabljali v 20. stoletju, izhaja iz besedice alea – kocka. Ta lahko pade na katerokoli od svojih ploskev. Podoben način naključja je vpleten tudi v glasbo, ki uporablja aleatorične elemente. S tem skladatelj izvajalcem pusti precejšnjo svobodo (predvsem časovno) pri izvedbi.}.
Aleatoriko je pri nas prvi začel uporabljati Ivo Petrić. Na sliki je izsek iz skladbe Quatuor 1969, nastale v spomin na skladateljevega očeta.
Prisluhni odlomku 1. stavka v izvedbi Zagrebškega godalnega kvarteta.
Modernizem so še naprej razvijali Vinko Globokar, Božidar Kos, Uroš Rojko ter Brina Jež-Brezavšček.
![]() |
Prav poseben, zanimiv pristop k združevanju umetnosti pa razkriva skladba Sensibile – Ozvočene Pirnatove risbe, delo skladatelja Pavla Mihelčiča in slikarja Janeza Pirnata. |
Poetičnost, subtilnost in liričnost, povezane z modernističnim duhom, najdemo v skladbah Lojzeta Lebiča ter Nenada Firšta. Izredno zanimiva je Firštova Glasba divjih bab za paleolitsko piščal, najstarejšo piščal, izdelano iz medvedje stegnenice, ki so jo našli v jami Divje babe I. Skladatelj v tej kompoziciji uporablja tudi aleatoriko.

skladba Nenada Firšta |
||
skladba Črta Sojarja Voglarja |