V vsaki orbitali sta lahko največ dva elektrona. Ta dva elektrona imata nasprotna spina, kar grafično prikažemo kot dve puščici v nasprotnih smereh ↑ in ↓. Dva elektrona z nasprotnima spinoma imenujemo tudi elektronski par.
Dva elektronska spina si poenostavljeno razlagamo kot dve nasprotni smeri vrtenja elektrona okoli svoje osi. Paulijevo izključitveno načelo je leta 1924 utemeljil avstrijski fizik Wolfgang Pauli (1900−1958), ki je leta 1945 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.
Atom vodika ima le en elektron. Njegovo elektronsko konfiguracijo zapišemo tako: 1s1 (izgovorjava: ena-es-ena). To pomeni, da je edini vodikov elektron v orbitali 1s. Grafično zapišemo elektronsko konfiguracijo vodikovega atoma tako:
Kvadratek predstavlja 1s-orbitalo. Puščica znotraj kvadratka pa predstavlja edini vodikov elektron.
Atom helija ima dva elektrona. Njegovo elektronsko konfiguracijo zapišemo kot 1s2 (izgovorjava: ena-es-dva). To pomeni, da sta oba helijeva elektrona v 1s-orbitali. Grafično zapišemo elektronsko konfiguracijo helijevega atoma tako:
Kvadratek predstavlja 1s-orbitalo. Dve nasprotno usmerjeni puščici znotraj kvadratka pa predstavljata dva helijeva elektrona z nasprotnima spinoma.
Paulijevo izključitveno načelo upoštevamo tudi pri drugih vrstah orbital. Pri p-orbitalah upoštevamo, da obstajajo px-, py- in pz-orbitale. V vsaki orbitali pa sta v skladu s Paulijevim načelom lahko le dva elektrona.
Šest elektronov se v tri p-orbitale razporedi tako:
px2 py2 pz2.
Grafično to prikažemo tako:
![]()