V slovenskem jeziku imamo poleg domačih besed tudi prevzete. Prevzete besede so tiste besede, ki so v slovenščino prišle (in še vedno prihajajo) iz drugih jezikov in so bodisi lastna bodisi občna imena. Tuja imena v slovenščino prevzemamo citatno (z enakim zapisom kot v izvirnem jeziku), polcitatno, podomačeno ali pa jih prevajamo.
Prevzemanje lastnih imen
Osebna imena
Osebna imena iz latiničnih pisav ohranjajo izvirni zapis (William Shakespeare, Giovanni Boccaccio). Ker jih sklanjamo z domačimi končnicami, so ta imena polcitatna.
Obstaja pa tudi nekaj izjem. Po domače tako npr. pišemo osebna lastna imena iz grško-rimskega sveta (Plavt, Horac), imena vladarskih družin (Burboni, Habsburžani), redka imena slavnih osebnosti (Kolumb, Galilej, Petrarka), svetniška imena (Frančišek Asiški), imena vladarjev in papežev (Marija Terezija, Janez Pavel II.). Podomačujemo tudi v slovenščino prevzeta imena in priimke: Franc, Marija, Karmen, Fuks, Štern, Popovič.
Podomačeno pišemo tudi imena pripadnikov narodov ter prebivalcev držav, pokrajin in naselij (npr. Parižan).
Zemljepisna imena
Enobesedna zemljepisna lastna imena iz jezikov z latinično pisavo večinoma ohranjajo izvirno podobo. Podomačeno pa pišemo imena:
• držav in pokrajin (Italija, Nemčija, Hrvaška; Provansa, Toskana),
• celin (Evropa),
• večjih otokov in polotokov (Korzika, Jukatan),
• voda (Ren),
• gorovij (Pireneji),
• znanih krajev, povezanih z našo kulturno zgodovino (Pariz), in
• znanih stavb (Hradčani v Pragi).
Namesto nekaterih tujih zemljepisnih imen imamo slovenska (Dunaj, Gradec, Pulj);
slovenska imena uporabljamo za kraje v zamejstvu (Trst, Celovec,
Monošter).
Stvarna imena
Prevzeta stvarna lastna imena načeloma prevajamo v slovenski jezik (Božanska komedija, Vojna in mir, Dunajski filharmoniki); izjema so imena podjetij in časopisov.