UMETNOST RIMSKEGA IMPERIJA

Za najzgodnejše primere rimskega portreta je značilen realizem. Individualni portret se je razvil iz etruščanske tradicije izdelovanja voščenih posmrtnih portretov (pozneje tudi v kamnu). Poudarjena je bila osebna, psihološka komponenta upodobljenca.

V 2. stoletju pred našim štetjem, ko so rimske legije osvojile ozemlja na vzhodnem Sredozemlju, je na razvoj rimskega portretnega kiparstva močno vplivala helenistična umetnost. Številni grški umetniki so se takrat preselili v Rim, kjer so ustvarjali kopije grških kipov. Javna poslopja, gledališča ter bogate mestne vile pa so bile okrašene s kipi, ki so jih pripeljali iz Aten in drugih grških mest. Med portreti so prevladovale podobe cesarjev, vojskovodij in tudi vsakdanjih ljudi.

V času cesarstva se je realistični portret spremenil v idealizirani portret, saj je kiparstvo prevzelo med drugim tudi propagandno vlogo. Takšne podobe so državljane obširnega rimskega imperija opominjale na cesarjevo oblast. Poudarjale so različne lastnosti vladarja, kot so njegova dobrota, junaška dejanja … Med številnimi idealiziranimi portreti se je uveljavila podoba bradatega cesarja filozofa. Edini ohranjeni rimski konjeniški spomenik prikazuje cesarja Marka Avrelija (8170–180). 

Avgust iz Prima Porte (glej sliko 6.3.); cesar je upodobljen kot vojaški vodja, ki pogumno vodi rimski imperij. Stoji v kontrapostu in ima iztegnjeno desno roko. Obraz je idealiziran. Ob njegovi nogi je upodobljen Amor, ki simbolizira cesarjev božanski izvor. Oblečen je v bojno opremo, ki je okrašena z alegoričnimi reliefi. Podrobnosti na oklepu kažejo podobe bogov in poosebitve provinc rimskega cesarstva. Alegorično sta upodobljeni cesarjeva samozavest in moč vsega rimskega imperija.

Poleg portreta se je uveljavil tudi relief, pri katerem prevladujejo mitološki in zgodovinski prizori. Mitološki reliefi prikazujejo številne rimske bogove in so namenjeni njihovemu čaščenju, zgodovinski pa prikazujejo pomembne zgodovinske politične dogodke. Z njimi so krasili slavoloke, oltarje, častilne stebre ter sarkofage. Značilen je globoki relief s številnimi razgibanimi figurami.

Oltar Avgustovega miru (Ara pacis Augustae; slika 6.4.) je nastal v zahvalo in poklon cesarju Avgustu, ki je končal krvavo državljansko vojno. Obnovil je red in v celotnem imperiju je zavladal mir. Oltar je najstarejši primer rimskega reprezentativnega zgodovinskega reliefa.

6.5. Prizori iz Dionizovega kulta, okoli leta 50 pr. n. št., Vila misterijev, Pompeji
6.6. Mojster iz Herkulaneuma, okoli leta 50, portret pesnice Sapfo

Rimsko, imenovano tudi pompejansko slikarstvo je bilo močno odvisno od grškega. Poleg stenskega slikarstva so bili priljubljeni tudi mozaiki. Z njimi so krasili tla in stene. Motivno prevladujejo figuralni prizori, tihožitja, dekorativni vzorci, pogoste so tudi podobe pokrajine. Pompejansko slikarstvo delimo na štiri slogovna obdobja; prvi ali inkrustacijski slog, drugi ali arhitekturni slog, tretji ali egipčanski slog in četrti, iluzionistični slog.

I. POMPEJANSKI SLOG; značilna je preprosta kvadratna struktura. Stenska ploskev je praviloma razdeljena na tri dele. Poslikave spominjajo na marmorne obloge.
II. POMPEJANSKI SLOG; poslikave so navidezno razširjene s pomočjo iluzionistične upodobitve arhitekturnih elementov. Stebri in pilastri odpirajo pogled na dvorane, templje, dvorišča. Pogoste so figuralne kompozicije v kombinaciji z naslikano arhitekturo.
III. POMPEJANSKI SLOG; značilne so ploskovite, geometrijsko razčlenjene ploskve. Prevladujejo ornament in živalske upodobitve.
IV. POMPEJANSKI SLOG; četrti slog je nadaljevanje drugega arhitekturnega sloga. Globina prostora je izrazitejša. Značilne so številne figure, upodobljene v pokrajini, obdane z rastlinskim okrasom.